“Kot bi mi nekdo z zlatimi nitkami vlekel nekaj iz mene,” sem slišal po predajanju sporočil naših prednikov prvo udeleženko, ki si je upala prva spregovoriti. “Prav čutila sem, kako mi je moja prednica vlekla nitko iz srčnega predela, takoj mi je bilo lažje.“

“Počutim se bolj svobodno,“ je še dodala.

 

Drugi smo bili še pod močnim vtisom vsega kaj se nam je zgodilo, naša usta so bila kar precej suha, tako da nismo mogli takoj odgovoriti na vprašanje, kaj smo občutili in doživeli.

 

“Tole je bilo nekaj najbolj dragocenega, kar sem čutila do sedaj,“ je začela govoriti druga. “Prav čutila sem, kako se mi uravnava moja leva in desna stran telesa in kot da je ena velika teža zapustila moje telo.“

 

“Sedaj razumem moje sanje, ki sem jih imela teden dni nazaj. Bila sem v velikanskih prostorih in do mene je prišla svečenica. Predajam ti vso moje znanje,“ je začela pripoved tretja udeleženka. “Potem pa slišim danes, tvoja naloga je, da pokažeš ljudem, da lahko sprejemajo drugačne odločitve, s svojim izgledom in delovanjem, da jih rešiš pred propadom. Sem tvoja prednica in tudi vrhovna svečenica Atlantide. Arima je moje ime. Svoje ljudstvo pa sem zdravila s kristalno mrežo kristala, s katerim sem povezala kristalno mrežo človeka in se je zdravljenje zgodilo.“

 

Nato pa kakor v daljavi slišim svoje ime. Robert, ali bi tudi ti rad z nami podelil svoje misli, občutke, nekaj kar se te je dotaknilo.

“Nekako sem vedel, da te bolečine niso samo moje,“ sem začel govoriti, nato pa dodal: “Da sem točno tak, kot me je opisal moj prednik. In kakor sem razumel, je tale moja zadnja naloga iz dušne pogodbe, a  zame to predstavlja res velik izziv.“

 

“Hvala ker ste podelili svoje občutke,” slišim, a sam si želim, da bi še kar trajalo. “Za konec, pa bom vsem privoščila še zvočno kopel, z gongom in posodami,“ še doda.

 

Zvočnih kopeli se vedno razveselim, saj zame vedno to pomeni sprostitev, mir in vibracijo, ki me hkrati tudi zdravi. A ta je bila še bolj posebna, saj sem občutil moje prednike, ki so prihajali vse bližje k meni, se me dotaknili in predali sporočilo.

Nisem fizično čutil dotika, a v prsih me je nekaj močno pritiskalo, tiščalo. In vsak mi je izrekel besede “Rad te Imam“. Takrat pa so tudi meni začele teči solze.

Na koncu pa sem ugledal drobno ženičko, z ruto privezano na glavi, predpasnikom, takšnim, kot ga je vedno nosila moja oma, ki me je gledala, zatem pa sem začutil njene besede … PIŠI … in že jih ni bilo več.

 

Dragi moji bralci, le še zgodbo mojega prednika bi verjetno radi slišali …

 

“Vidim veliko vode, kakor da bi bil ocean. Slišim valove, ki nežno udarjajo v skale. Na skali vidim nekoga sedeti. Moškega, ki ima močne bolečine v ramenih in bi si rad znebil nekega bremena. Gledal je v to vodo, ta neskončni ocean, ki ga je vedno pomirjal, saj je v njem vedno našel vse odgovore.

Breme te noči, pa je bilo zanj preveliko. Razmišlja, da bi zaključil svoje življenje. Saj ni mogel rešiti ljudi iz svojega plemena in svoje družine. Bili so napadeni od strani zavojevalcev, ki so si hoteli prilastiti ta prostor, kjer so živeli.

Boril se je močno, imel je rane, a le površinske. Tista rana v njegovem srcu pa je bila največja, saj ni mogel obvarovati tiste, ki so mu bili najdražji.

Ta moški je tvoj prednik, ki se je odločil, da bo vsa življenje, ki jih bo še živel, živel tako, da rešuje, da pomaga, da čim več ljudi ozdravi. Bil je vrač, bil je šaman, bil je tudi ženska, ki je imela zdravilne sposobnosti, a je delovala kot nuna, kasneje je bil tudi zdravnik.

Vedno je pogledal nazaj ali je res rešil za dosti ljudi, v resnici pa je reševal zgodbo iz tega življenja, kjer so mu ubili družino in njegovo pleme. Želel je izprati ta madež iz sebe. Res ne bi mogel spremeniti ničesar, a prepričal se je, da je on odgovoren za smrt svojih bližnjih.

 

Ker pa je to tako močno breme, se je prenašalo vsake toliko generacij, na enega od potomcev. Sedaj pa vidim, da je en mali delček ostal tudi tebi.

Na nekem nivoju, lahko tudi nezavednem, imaš občutek, da moraš nekatere ljudi reševati. Zato jim pomagaš, še preden bi oni prišli v izkušnjo, ki jo oni rabijo, da bi lahko šli naprej. To pa je za ljudi, ki tega ne želijo naporno. Tako namesto, da bi prejel hvaležnost naletiš na odpor, saj duša tega človeka potrebuje to doživetje.

Dobro je, da si danes tu, ker se bo ta delček danes odstranil, izničil in uničil.

Ta tvoj vzgib, ko vidiš, da nekdo trpi in da ne živi, življenje kot bi lahko. To ni nekaj, kar bi ti delal razumsko, ampak to pride iz tvojega srca, iz ljubezni, iz občutka, da lahko nekomu pomagaš.

Bilo pa je veliko razočaranj s tvoje strani, ko si naredil vse, da bi nekomu pomagal, on pa tega ni hotel sprejeti in tako je to postajalo, kot nekakšna usedlina, saj niso znali ceniti ali to upoštevati. Tako si si velikokrat govoril, da tega ne boš več počel, saj je to brez veze.

Moraš pa vedeti, da si ti zadnji potomec v tej liniji, ki mora oddelati ta karmični dolg. Predstavljaj si to kot nekakšno temno gmoto energij, ki so še ostale, sivo dimno energijo. Predstavljaj si jo v svoji dlani. Glej jo in sedaj razumi, zakaj je bila potreba v tebi tako močna. Ta gmota pa se sedaj spreminja v svetlo, da veš, da bo k tebi prišla oseba, ki ti bo rekla, vem, da mi ti lahko pomagaš in mi prosim povej kako.

 

Torej je tvoja naloga, da moraš počakati, da k tebi pride oseba, ki bo rekla da trpi, da si želi tvoje pomoči in v tistem trenutku meglica izgine.

 

Z veseljem bi ti jo tvojo duhovno vodstvo danes izničilo, odvzelo, vendar je to vajin dušni dogovor, ki obstaja tisočletja in ti si tisti, ki lahko ta dolg izravnaš ali odplačaš. Potem seveda pridejo vsi blagoslovi, ki ti s tem pripadajo. Seveda pa obstaja tudi ena zaveza na tej poti do takrat.

Ko boš videl nekoga potrebnega pomoči, moraš ta svoj notranji glas umiriti, utihneš in ničesar ne predlagaš. Samo ljubeče opazuješ to osebo, tudi če bo to trpljenje. Če pa te prosi, odreagiraj takoj.

 

To je tvoj zadnji test v tej tvoji inkarnaciji. To pomeni, da si naredil ogromno v tem življenju in da prihaja čas, ko boš lahko živel v miru in sožitju.“

 

Pa saj mi ne verjamete, da je bolečina izpuhtela takoj, ko sem naredil, kar mi je bilo sporočeno, ali pač …