Prolog

»Ljubim ga. O kako ga ljubim,« je govorila na ves glas. Ob tem pa močno jokala in hlipala zraven. A kaj kmalu je začela tudi bentiti in se jeziti. »Le zakaj je moral ravno sedaj oditi?«

Saj ga je razumela, da je moral iti tja v širni svet, ki ga je tako vabil. In tiste njegove besede, si ni mogla izbiti iz glave.

»Ljubezen ne pomeni samo to, da si navdušen nad drugo osebo ali v njo zaljubljen. Lahko si samo navezan na njo. Ljubezen pomeni, da te vidim. In to kar vidim sprejemam. Ljubim.«

Solze so se že posušile. Ona pa se je vedno, ko je bila vsaj malo otožna, podala na sprehod, po njej tako ljubi domači planoti. Pogled se ji je ustavil na cvetočem listju, saj je vse dehtelo pa pomladi, ki je tu zgoraj prišla malo kasneje kot v dolini. Šebreljska planota je bila težko dostopna. To je vedela, saj je njen oče pomagal pri gradnji ceste, ki bi omogočal lažji dostop.

»In zakaj,« se je spraševala. Če ne bi bilo ceste, ne bi odšel. A je v srcu vedela, da bi se to zgodilo slej kot prej.

»Moram razumeti zakaj se tukaj počutim bolj močno, kot pa drugje na planoti,« ji je razlagal, medtem ko sta pomagala, tako kot vsi vaščani pri gradnji cerkve.

A njej to ni bilo mar. Ona je gledala le njegove oči, njegove roke, njegovo telo. Oboževala je vse na njemu.

Ni opazila, da se je na tem mestu vse še podvojilo, bolj okrepilo, kakor, da bi srce hotelo skočiti iz telesa, saj je bílo tako močno, kot še nikoli.

Vse kar je govoril je poslušala in sprejemala, kakor da bi to bilo sporočilo kakšnega božanstva.

»Le zakaj je odšel,« se je spraševala in ni je zanimalo, da živi na planoti, ki je bila kakor, da bi živeli v raju. Tu zgoraj ni bilo nikoli kakšnega vojskovanja, prepirov. Vaščani so živeli v slogi in miru. Vedeli so, da so tudi odvisni samo od sebe, pomoči iz doline še nikoli ni bilo. Res je slišala, da se je ponoči zopet porušila cerkev, ki so jo gradili in da se je ves material zjutraj znašel na drugem mestu. Tako so se vaščani odločili, da bodo raje gradili potem kar tam. A ona se je spraševala le: »Zakaj?«

»Prepoznati moram sebe in ne čakati na potrditev nekoga drugega. Prepoznati pomeni, da moram živeti skladno s svojo notranjo resnico. Prepoznati pomeni sebe postaviti na prvo mesto.«

Zaupala je njegovim besedam in vedela, da kar je storil, je moral storiti. A ni obupala. Vedela je, da je tudi v njej moč in da se mora podati za njim, da ga najde, zato je izrekla besede na tem mestu, kjer so gradili cerkev, zvečer, ko ni bilo nikogar tu.

»Dragi moj bog Kersnik, prosim prinesi mi rešitev,« položila je roko na srce in v mislih izgovorila njene želje, da ji pokaže vse možnosti, da ji pokaže pot in da naj bo ljubezen tista, ki jo bo vodila.

Začutila je, kako je z vsakim dihom srce začelo bolj goreti, kako z vsakim dihom bolj jasno vidi svojo pot. Nato pa je,  kakor da bi začutila vse to v sebi, slišala besede.

»Jaz, Kresnik, prižigam iskro tvojega srca, da osvetli najmočnejši del tebe.«

Bila je pomirjena, saj je vedela, da se mora podati na pot.