PRVO POGLAVJE

Iskanje

V vasi se je začelo mračiti, če bi lahko s pogledom ujel dolino, bi opazil, da je tam že vse temno, mračno, le tu in tam bi še lahko ujel kakšen odsev svetlobe, a hkrati bi dobil občutek, da tam spodaj, že vse mirno spi.

Zadnji sončni žarki so se spuščali za hrib, a Julija vsega tega ni opazila.

Skrbelo jo je, kaj bo rekel njen oča, ko mu bo razodela njeno namero, da mora slediti svojemu srcu in iti na pot.

Kot vsak večer, so se posedli za mizo, k večerji, so se prijeli za roke, se zahvalili za današnji dan in izrekli prošnje.

Tokrat je bila na vrsti Julija, ki se je ravno vrnila s bližnjega Kolovrata, kjer je nabirala različna zelišča, jih nato dala v kamnito posodo, kasneje obtežila s kamnom in pustila enaindvajset dni. Tistimi zdravilnimi kamni, kot je velevalo izročilo, ki da jih je postavil sam bog Balin. Takšna mešanica čaja je bila zelo zdravilna, zato so se tudi večkrat podajali na pot, da obiščejo ta sveti kraj.

“Dragi bog Balin, zahvaljujemo se ti in smo ti hvaležni, saj le ti lahko ozdraviš našo dušo in telo. Zato te prosimo te, za popolno zdravje in obstoj.”

Nekaj časa so tako sedeli v miru in jedli, nato je oče začel govoriti: “Vem, kaj te preganja in mori. Ne vem, zakaj tega ne pustiš in ostaneš. Saj se bo vrnil nazaj. To mi je že rekel Delhar, ko je odhajal ta tvoj. Kako se že kliče? No, saj to ni pomembno.”

Julija je pogledala očeta, mu hotela odgovoriti, a jo je oča prehitel: “Drago moje dete, nisem več dobrega zdravja in preden se vrneš, bom jaz verjetno že počival tam za luno.”

Julija je sunkovito vstala, roke stisnila v pest, na obrazu so se ji pojavile vprašujoče oči in namesto, da bi mu odgovorila, je zapustila hišo in stekla v gozd.

Morala se je pomiriti, najti prave besede, da bo lahko očetu razložila, zakaj to preprosto mora storiti.

Najraje bi se zatekla k svojemu slapu, kjer se je vedno tako dobro počutila, kakor, da bi le-ta nosil energijo takojšne osvežitve. Rada je začutila ta sveži prš, kako kapljice vode padajo na njo. Ob tem, ko je dihala v slap, se prepustila času, so vse težave ali bolečine, kar izginile. Na koncu je vedno vedela, kaj je sedaj njena prava izbira.

A sedaj ni bilo zadosti časa, za pot tja dol in tudi  tema se je že delala. Ni vedela kako, a ustavila se je na njenem mestu. Kot je rada rekla, skritem svetišču, ki se je nahajalo blizu njenega doma in se usedla.

V gozdu, blizu hiše je rastlo mogočno drevo jesen. Pod njim je rada posedela, se igrala, tudi počivala. Že kot otrok je vedela, da je drevo tročansko. Šele mnogo kasneje je izvedela, da so ga cepili tako, da so en cepič prinesli s Matajura, drugega izpred Gomile, kjer je nekoč stal kamen Kresnik in tretjega iz Babje jame, tako, da je imel tri vrhove.

Tu je prevladoval tisti naravni čarobni mir, ki blagodejno vpliva na človeka, kot na vse drugo življenje.

Pozornost je usmerila v glasove v naravi. Vsakokrat je prepoznala petje ptic, glas lisice, srnjaka, a pomirila se je šele takrat, ko je slišala piščali, ki so se oglašala vsak večer pred mrakom. Sicer se nikoli ni vprašala, kdo igra na njih, a verjetno so to bili pastirci, si je govorila.

Tu zgoraj drugih glasov ni bilo. Mogoče je ujela še kakšen glas fantov, ki so se oglašali z ukanjem ali petjem, na poti domov.

Rada je imela, ko ji je oče ob večerih govoril o zgodbah, ki so se dogajale davno izpred njenih časov, o staroverstvu in bogovih, katerih imen ni smela izgovoriti zunaj domačije.

“Otrok moj, zapomni in zapiši si to v srce, a o tem zunaj ni varno govoriti,” ji je oče govoril, preden je zaspala.

Prijela se je za srce in se nasmehnila, nato govorila bolj sebi, a vseeno na glas: “Saj vem, da si ob meni Mokoš, boginja vseh začetkov. Prosim, pomagaj mi najti to moč, da grem v to doživetje in naj se vse uresniči.”

Še nekaj časa je tako sedela, bila v tišini, zbirala pogum, za to, kar namerava storiti. Ob tem pa ni opazila, da se je na nebu utrnila zvezda, kot znak ali mogoče samo  kot nekakšen opomnik.

“Oče, odločila sem se!”  

“Julija Strgarjeva. Še nikoli te nisem mogel prepričati v nekaj, kar ti ni bilo po godu. Zatorej, poslušaj me. Izpolni mi zadnjo željo.”

Julija je bila presenečena. Skoraj je že hotela ugovarjati, a je spoznala, da ji je oče dovolil iti od doma. Ni pa vedela, o kakšni zadnji želji je to govoril.

“Oče. Vi niste nič stari in še …” je začela govoriti, nato pa utihnila, saj je opazila, da je njen oče v roki držal brtin.

Ker je opazil njen pogled, ji je takoj odgovoril: “Zadnje čase mi ne pomaga več, tako kot je prej.”

“No, sedaj pa me poslušaj.”

Julija ga je pogledala in v njem videla odločnost, kakor že dolgo ne. Tiho se je usedla v kot pri ognjišču in obsedela, s pogledom iskala mati, a je ni ugledala. Saj je vedno, ko je pogovor nanesel na resne stvari, nekam izginila. Šele mnogo kasneje je izvedela, da sta imela njuna starša takšen dogovor.

“Tam doli v dolini je drugače. Tam preganjajo drugačnost. Tu med nami si varna, a tam te ne morem obvarovati.”