Predniki. Naši predniki. Prva misel je tako ali tako moja stara mama. Oma, ki je bila meni vse. Lahko ji bi rekel tudi svetnica, a bila je več kot to. Tisti žarek ljubezni, svetlobe, ki bi ga potreboval vsak izmed nas in ona je zmogla čisto vse. Kako mi srce poskoči in se razveseli, ko samo pomislim na njo. O, kako jo pogrešam.

 

To so bile moje misli, ko me je preprosto poklicalo, da bi rad slišal, kaj mi imajo za povedati moji predniki, seveda po krvni liniji.

 

Samo Oma ni znala voziti avta, pa za računalnik ni slišala in kako bi lahko ona meni svetovala, kako skleniti posel ali kako se usmeriti naprej, sem razmišljal, ko sem se vozil na dogodek – predajo sporočila oz. reading.

A spet mi ni šlo iz glave, le zakaj nekatere stvari preprosto vem in znam, če pa se jih nisem nikoli učil.

 

Brez pričakovanj, sem si rekel, odpiram srce in si dovolim, da pridejo sporočila, katera pač morajo priti.

 

Ne, nisem bil sam. Bili smo štirje, ki smo si upali slišati glas prednikov. Seveda vsak s svojo zgodbo in željo izvedeti vse. In ko smo kasneje žrebali številke, od 1 do 4, tako da tisti, ki nam je predal sporočila, ni vedel, za koga gre, sem tako ali tako vedel, da bom jaz zadnji na vrsti.

 

Sedaj gre pa zares, se nasmehnem in s pogledom pogledam okoli sebe.

 

Mislim, lahko sem gledal druge, kako so ulegli na blazine in se umirili v pričakovanju. Jaz pa sem zaradi močnih bolečin v ramenu in zgornjem delu vratu bil primoran sedeti na stolu.

 

Da bi se ulegel, ni šans. Že mesec dni imam težave. Sprva so bile kot, ko se zaležiš, pa te potem boli vrat, ki ga ne moreš premakniti. Sicer sem šel na masažo, pa je bilo malo bolje.

 

Kaj pa če je to bolj energetsko, se sprašujem, mogoče pa mi hočejo kaj moji predniki sporočiti. Saj sem slišal, da se že s samo prijavo začnejo odpirati močni portali.

Ne, ne. Sigurno ni to.

 

Bolečina po treh tednih ne izveni. Še huje je.

Nujno potrebujem še eno terapijo prosim. Nato pa slišim: “Samo nimam časa.”

A namesto, da bi poslušal svoj notranji glas, umiri se, dihaj in se spočij, moram jaz to rešiti danes in to takoj.

“Pa saj boš našla čas zame, prosim,” nočem nehati in seveda dobim pritrdilni odgovor.

 

Na žalost sem dobil tisto kar sem rabil. Masažo in še hujše bolečine.

 

Seveda so kasneje, ker sem moral ugotoviti vzrok vseh bolečin, slike ultrazvoka pokazale ropturo, pa kalcinacijo v ramenu, MRI pa diskus hernijo v vratu.

OK, si pravim, zdaj vem, a to so samo slike. Ki so med drugim pokazale, da sem čisto pozabil nase. Narava in gozd, ki je bilo prej zame normalni dnevni obred, ter dih in izdih v tišini, je bilo vsega le za vzorec. Kriv. Priznam.

 

Sedaj pa sem končno tudi jaz na vrsti, le kaj mi bodo predali moji predniki.

 

Bil sem še pod vtisom predanih sporočil za ostale, ki so bila polna ljubezni in podpore. Za vsakega seveda različna, a spet tako izjemna …. kako se rešiti strahu pred smrtjo, kako se osvoboditi vseh okov in svobodno zadihati …

In ko slišiš, da ima vrhovna svečenica Atlantide sporočilo za svojo potomko, kako naj pomaga ljudstvu in ga reši pred propadom civilizacije, si lahko samo hvaležen, a hkrati ponosen, da si lahko bil prisoten ob predajanju tega izjemnega sporočila.

 

“Predajanje sporočila prednikov za številko 1 …“ slišim glas.

Nato pa tišina …  dobro, sedaj pa sem jaz na vrsti …

Umiri se, dihaj, še malo, pa se bo začelo …

Tišina …

Sem že pripravljen in čakam …

Še kar tišina …

Srce začne močneje biti …

Tišina …

Pa saj sem vedel, da bom zadnji na vrsti …

Tišina …

V meni počasi vre … ali mi res nimajo nič za povedati …

Tišina … popolna tišina …

Ta pa je dobra, prej pa so takoj prišli …

Tišina …

In ko je minila cela večnost, vsaj meni se je tako zdelo, se je začelo.

 

Slišim kot šepet naslednje besede …

 

“Voda … ocean … valovi se nežno zlivajo z obalo. Na skali vidim nekoga sedeti. Vidim, da ima močne bolečine v ramenih …“

 

…se nadaljuje…