Dragi moji bralci, kaj pričakovati, ko se podaš na kakšno sveto mesto, katerih je na tej naši zemlji kar veliko?
 
To sem imel v mislih, ko smo se vozili, proti nacionalnemu parku Teide, ki mu domačini rečejo tudi sveta gora. Hitro pa sem pri sebi prišel do zaključka, da bom brez pričakovanj, le užival bom v samem doživetju.
 
Park je res čudovit, nekaj čisto drugačnega, od karkoli prej videnega. V eni uri in pol se z obale morja z avtom pripelješ na 2250m in moja prva misel je bila, ko smo prispeli, a tako je torej na luni ali Marsu in zdaj vem, zakaj so toliko filmov in serij posneli ravno tu.
Nismo imeli želje osvojiti vrh, ki je visok 3.715m, do katerega vozi gondola in potem je še kakšnih 30 min peš na vrh vulkana.
 
A sam pogled na goro in tudi občutek, mi je govoril, da je tu res nekaj več. Tako naju je, mene in mojo drago ženo Darjo domačinka, ki je hkrati ženina najboljša prijateljica, odpeljala na prav posebno mesto, ki je sicer dostopno vsem, a vseeno malce bolj oddaljeno od turističnega dela, tako da smo ga morali prej poiskati. No potem pa … (pa saj sem rekel, brez pričakovanj).
 
Sprva sem videl, kakor, da se nam hočejo nekakšne meglice približati in potem, na otoku, kjer skoraj nikoli ne pade dež, zagledal mavrico, sprva v daljavi, kasneje pa se približala čisto k nam.
Rosne kapljice so me objele, kakor bi me hotele očistiti vsega slabega. Hkrati pa sem se zavedal, da stojimo na točki 0 (shunya). Na nevtralni točki, kjer ni več ločevanja med »jaz« in »svet«. Je stanje praznine, miru ali ničnosti. Torej stanje čiste zavesti, kjer ni preteklosti, prihodnosti ali ega.
 
Zaprl sem oči in v trenutku sem prejel ali dobil nekakšen uvid. Zagledal sem majhnega fantiča, kratkih črnih las, s solznimi žalostnimi očmi. Stal je ob porušeni kolibi in kot da bi me hotel prositi, da svetu povem  zgodbo, o tem, kako je bilo nekoč in kako se je žal končalo.
In že je ni bilo več, mavrice … zgodba, pa gre nekako takole …
 
Sin gora in vetra
Teguare je bil majhen fantič, kratkih a močnih gostih črnih las.
 
Njegovo ime je pomenilo “sin gora in vetra”. Kakor, da bi to vedeli že ob njegovem rojstvo, saj je izjemno rad zahajal tja pod vrh gore, kje je vedno močno pihalo.
 
Nikoli se še ni povzpel čisto na vrh te svete gore Teide, ker je bilo to prepovedano, razen za vodjo in svečenika njihovega plemena Guanči, čigar vodja je bil njegov oče.
 
A kamorkoli je segel njegov pogledat s te gore, ki so jo domačini imenovali Echeyde, ni videl ničesar drugega, kakor le morje.
Morda le še kakšne večje skale, ki so tem ter tja štrlele ven. Prostrano morje in nič drugega.
 
Odgovora na njegovo vedno isto vprašanje, mu ni znal pojasniti niti njegov oče.
“Oče, ali smo res čisto sami tukaj? Samo naše ljudstvo in nikogar več?”
“To sploh ni pomembno, važno je le zadovoljiti zahtevam našega stvarnika, ker je on naš rešitelj!”
 
Teguare je bil zelo pogumen fant za svoja leta, ki jih je štel tam okoli 10. Bil je hiter, drzen in čeprav je bil njegov oče vodja vseh, je tudi on moral opravljati svoje naloge.
 
Njegova je bila, da je moral čuvati koze in pri tem je bil zelo dober. Še nikoli ni izgubil nobene, tudi sam se je že spopadel z zvermi, ki so jih želele napasti ali bolje rečeno, hotele pojesti kakšno izmed njegovih koz.
 
Ob večerih, pa je imel najraje, ko je njegov oče vsem zbranim ob ognju pripovedoval zgodbe.
To je imel najraje, kako je bog Achaman rešil njihovo ljudstvo.
 
“Na začetku je sveta je bilo ravnovesje,” je začel oče pripovedovati in nato nadaljeval: ”Nato pa je bog Achaman ustvaril nebo, zemljo in morje. Da pa bi bil ves svet obsijan s svetlobo, mu je prišel v pomoč bog Magec.
A v globinah sveta je živel tudi Guayote, demon teme in kaosa.
Tako se je nekega dne demon prikradel iz globin gore Teide in ugrabil boga svetlobe ter ga zaprl v notranjost gore.
Na naše ljudstvo je v trenutku padla tema, postalo je hladno in ljudje so postajali bolni ter so stradali.
Tako smo prosili in rotili boga naj nam pomaga.
In ta nas je uslišal, a vnel se je srdit boj. Zemlja se je tresla, iz gore je bruhal ogenj in dim. A bog Achaman je uspel rešiti boga Mageca in s tem vrnil sonce na nebo. Demona pa zaprl v notranjost gore.”
 
Preden pa je oče zaključil z zgodbo, je vedno nekaj zamrmral, kakor, da so dobili sicer svetlobo nazaj, vendar nikoli všeč popolnega miru, kar ni popolnoma razumel.
 
A Teguara niso zanimale očetova opozorila, da Teide ni le gora, temveč sveto mesto, meja med svetom ljudi in bogov, ter da narava ni sovražnik, temveč mogočna sila, ki jo je potrebno spoštovati.
Njega so zanimali vsi ti čudoviti kamni, ki jih je našel med raziskovanjem gore.
Seveda je znal tudi dobro zanetiti ogenj. Kaj zanetiti, vedno je bil prvi, ko so potrebovali može za zakuriti kresove, ko se je začela tresti zemlja in kaditi iz gore, da bi pomirili bogove, da se nebo ne odpre.
 
Tistega dne, pa se jutro ni najboljše začelo, saj ga je oče že na vse zgodaj zbudil: ”Teguare, zbudi se! Iz gore se kadi!”
Vedel je kaj mora tokrat storiti, a ni mu bilo najbolj všeč. Moral je izbrati najlepšo kozo, ki jo bodo tokrat darovali, za pomiritev bogov.
 
Gvanameme (svečenik) ga je že čakal, se mu nasmehnil, potem pa dvignil roke proti nebu in pričel nagovarjati bogove. Nato so kozo pripeljali v krog in darovali njeno kri, ob tem pa so se starešine plemena, ki so bili prisotni obredu, začeli jokati in stokati, saj so verjeli, da jih bodo bogovi uslišali le na tak način.
 
A on ni maral za te obrede, raje se podal še višje po gori navzgor, višje, kakor kadarkoli prej.
Ob tem pa se mu je pogled ustavil na več majhnih črnih točk v morju, ki so se bližale obali.
Podobno je bilo njihovim čolnom, le da so ti bili veliko večji. Ni vedel, kaj se jim približuje, le čutil je, da bo to zavedno spremenilo usodo njegovega ljudstva Guanči.
 
Le še zaprosil je na pomoč, tako kot je videl da počne to njihov svečenik, njihovo boginjo Chaxiraxi, ki so ji vedno rekli kar Mati, za zaščito njegovega ljudstva, ter se vrnil nazaj, preden bi vsi opazili, da je izginil.