Dragi moji bralci, moram vam zaupati, kaj se mi je zgodilo.

Čeprav sem bil dan prej na premieri dokumentarnega filma Tjaše Doleray, v katerem je bilo prikazano, kaj se dogaja z možgani, ko prejmejo kanalizirano meditacijo in je bilo že to na meji vsega verjetnega (danes na srečo dokazljivega), je bil že naslednji dan, vsaj zame, eno od najboljših doživetij kadarkoli, pa sem že kar nekaj doživel, v svojih trenutno 55 letih.

Kaj bi rekli, če bi spoznali ali vedeli, kdo je bila vaša družina, kakšnih 100 let nazaj.

Sedaj verjetno vsi razmišljate, pa saj poznam svoje korenine in družinsko deblo, saj smo ga morali večkrat risati ali pisati. Tako da verjetno veste, vseh sicer ne poznate, ampak ja. Približno veste, kdo so bili.

Bom drugače zapisal, ali ste imeli kdaj občutek, da ste z nekom, neko osebo povezani bolj, čeprav se z njim sploh ne vidite, kot da ste bili včasih nekaj več.

Vem, sem skoraj prepričan, da imamo vsi nekoga, ki ga ne vidite 100 let (šele včeraj sem doumel pomen tega) in ko se srečata, je tako, kakor, da nikoli nista bila ločena. Oči se srečajo in že pademo v objem, nato pa smeh, veselje in pogovor teče brez napora, od tam naprej kjer sta ostala zadnjič.

No, to se je meni zgodilo, spoznal sem svojo sestro, očeta in mamo iz enega od mojih prejšnjih življenj.

Tukaj, sedaj in vse hkrati in naenkrat!

 

“Joj, daj nam hitro vse povej, že dobivam mravljince,” vas slišim.

Seveda z veseljem in takoj, samo, vam moram prej povedati, kako se je vse pričelo.

“Ooooo, a res? No, pa naj bo vsaj dobro,” spet slišim nekoga.

 

Spet sva se z mojo ženo Darjo prijavila na predajo sporočil najinih prednikov po krvni liniji.

Jaz sem bil sprva proti temu, saj sem že zadnjič od njih dobil odlična sporočila in se z njihovo pomočjo rešil strašnih bolečin v ramenu in vratu. A o tem sem vam že pisal. In tudi o tem, da sem izpolnil dušno nalogo, ki sem si jo zadal v tem življenju.

A je prišla misel, da o prednikih, ko sem bil mlad, sploh nisem razmišljal. Ko sem imel tam nekje 30, 40, sem se ukvarjal z otroci, službo in itak nimaš časa o tem sploh razmišljati. Zatem pa prideš v abrahamova leta in se življenje malo umiri. Ne čisto, ampak saj veste kaj mislim. Takrat pa je čas, ko se začneš spraševati tudi o minljivosti.

Tako se mi je v glavi vseeno porajalo vprašanje, ali pa mi imajo mogoče še kaj sporočiti.

Verjemite, vedno in zmeraj imajo sporočilo za vas in čakajo, da jih slišite, da vam lahko pomagajo.

Potem pa sem mi je strgala zapestnica, ki sem jo prejel ob prvem obisku oz. predaji sporočil, tako sem preprosto vedel, da moram zaupati in slediti intuiciji moje drage žene.

Ja, saj vem, moški smo včasih malo trmasti in ne ubogamo vedno svojih žena. Priznam, a pustimo tisto o pospravljanju, kupovanju, slediti njeni jasnosti, je pa nekaj drugega. TOP!

Ker pa je dogodek za 4 sva (dobro, bom kar iskren, ženi sta se dogovorili, moška pa sva samo šla, tako pač je), povabila najina res dobra prijatelja, s katerima se vidimo samo kakšnih 2x na leto, tudi zaradi naše velike oddaljenosti. Sicer smo se spoznali šele kakšna 3 leta nazaj, a nekako smo vsi čutili, da smo povezani tudi drugače.

In se je začelo, čeprav se čas v tem magičnem prostoru Amaraii, naše gostiteljice Vesne Neferamis popolnoma ustavi, ob tem pa te nežno objemajo energije vseh vodnikov, prednikov in kar čutiš, da se pripravlja nekaj čudovitega.

Že poslušamo, na kaj moramo biti pozorni, tiste nekakšne tehnične stvari ali bolje rečeno pravila. Nato pa izžrebamo številke, seveda v nevednosti gostiteljice, ki nam kasneje predaja sporočila. Tako da je zagotovljena njena popolnoma nevednost, za koga gre katero sporočilo.

Vedel sem, da bodo sporočila izjemna za vsakogar izmed nas. Močna, podporna, nekaj kar ti ostane za vedno, a da se bo zgodilo to, kar je sledilo. Ne, na to pa nisem bil pripravljen.

No to, da bom zadnji na vrsti sem že navajen in tudi tokrat ni bilo drugače.

Tako mi še vedno odmeva sporočilo prednikov moje žene, ko hočeš včasih kaj narediti in se ti ne zdi smiselno npr. nabrati rože na travniku, saj jih lahko danes lepše kupiš v cvetličarni, razmisli. Mogoče to ni tvoje in je bila želja tvojega prednika, ki tega ni mogel storiti. Ti pa to naredi. Ali kupi rožo in jo daj v vazo in reci, to je za vas. Mogoče boš pa s tem nekomu pomagal iti v svetlobo.

In po dveh urah, moje telo ni moglo sprejeti več, solze so mi tekle v potokih in vsa predana sporočila prednikov, mojima prijateljema in tudi moji ženi so se me dotaknila, saj sem vedel, da bo to naredilo velike premike v njih samih in jim pomagalo iti naprej. Res so bila izjemna, čisto vsa.

No sedaj pa sem že jaz na vrsti si mislim, se umirjam in pripravljam, karkoli že pride, nato pa slišim, sedaj pa prihaja sporočilo za vas 4.

Jaz pa sem slišal sprva samo 4.

Dobro Robert, zdaj gre zares, si govorim, medtem pa slišim, bili ste družina ne tako dolgo nazaj, kakšnih 100 let nazaj.

 

Oče, mati, brat, sestra.

 

Moje misli švigajo sem ter tja, ali to govori o moji prababici, saj je ona imela takšno družino, a kmalu opustim to misel, ter se predam in samo poslušam, kako je bila ta družina močno povezana, seveda z opisom vsakega posameznika, kaj je le-ta počel, kako deloval, v čem je bil odličen.

Šele ob zaključnih mislih, predanega dušnega sporočila spoznam, da je govorila o nas 4.

 

Da smo bili družina, nekoč, ne tako dolgo nazaj, mi štirje in smo si pomagali v vsem. Tako kot danes.

 

Sledila je še moja predaja sporočil prednikov, ki je zgodba za nekoč drugič …

 

A v meni je še kar odmevalo, družina smo bili. Na hitro jih pogledam in ko tudi v njihovih očeh ujamem lesk, mi takoj postane vse jasno in jih še bolje razumem, te 3 moje … hkrati pa spoznam, da bomo povezani še bolj in za zmeraj.

 

In še to moram z vami deliti, ob tem pa mi mravljinci kar polzijo po celem telesu, da danes vem, kdo sem bil pred 100 leti, z imenom in priimkom.

 

Pripis: Čeprav vem, da vas zanima, kdo je bil kdo, saj se mi ob tem zelo nasmejimo in v kakšni vlogi sva bila takrat z ženo, pa le-to ni pomembno, saj sva tako ali tako, duši dvojčici od nekdaj in pika!