*30 maj 2024*

Pozabil sem. Ne, na nikogar nisem pozabil, čeprav bi to z lahkoto pripisali starejšemu modelu, kar pač sem. Imel sem pomembnejše delo, sem si govoril, potem ko obležiš v vročini pa ugotoviš, da si pozabil na nekaj, kar si si obljubil, da nikoli več ne boš. Pozabil na sebe.

*31 maj 2024*

Ležim v postelji in prosim nadangela Rafaela, pa Angele zdravja, Duhovne Vodnike zdravja in eno in edino Boginjo Zeleno Taro za pomoč pri mojem zdravljenju in hitrejšem okrevanju.

*1 junij 2024*

Ej, a veš, da to 100% deluje. Bolje sem.

*2 junij 2024*

Nedeljsko jutro preživim v postelji. Želja po pisanju pa se je vrnila, a tudi spomin, ki me je vrnil  v otroštvo, ko je nastal moj prvi dnevnik.

*marec 1980*

Le tebi lahko zaupam dragi moj dnevnik. Moja dva se spet kregata. Mislim, da zaradi mene. Hudo je.

*april 1980*

Videl sem ga, na televiziji, avstrijskem programu, čisto malo preden so me nagnali spat. Ker vsi ostali otroci spijo že ob osmi uri, sem poslušal. Jaz pa sem tako močno želel videti njega, Supermana. Tistega, ki lahko leti in rešil cel svet. Ko bi le jaz imel takšno moč. Da premagam čisto vse. Da pomagam prav vsem. 

*maj 1980*

Moral sem risati sebe. Pri psihologinji. Grozno je bilo. In oni mislijo, da mi s tem pomagajo? Le kako? Jaz pa vem, da so tam zgoraj tisti, ki me slišijo.

*oktober 1982*

Niso me razumeli, ko sem jim povedal, da so najbolj važne številke 3,6,9 in da imajo svoj pomen, le da še tega čisto ne razumem. Učiteljica me je samo čudno pogledala in odgovorila, da so tudi ostale številke pomembne.

Bom mogoče rekel tatiju, naj stavi na njih, ker vem, da igra tisti loto. 

*september 1983*

Izbrali so me. Vsi so me gledali in potem dvignili roke. Čisto vsi. Učiteljica pa se mi je samo nasmehnila in rekla: “No, pa imamo novega predsednika 8c.”

Stal sem pred razredom in jih s pogledom spraševal, zakaj jaz. Pa saj me do sedaj niste nikoli poslušali. Nekateri ste me celo ustrahovali. Zakaj prav jaz?

*oktober 1983*

Nisem mogel več tega prenašati. In sem jim povedal. Učiteljem. V jedilnici. Da nimajo prav. Da nam delajo krivico. Potem sem vstal, pogledal okoli sebe, videl svoje sošolce in rekel: “Gremo!”

Vsi učenci so vstali in z menoj zapustili prostor.

Dragi moj dnevnik, sem ravnal prav? In kako to, da so me vsi podprli?

*november 1983*

Moral sem iti na prvo redovalno konferenco. Nisem vedel kaj bi moral početi in zakaj sem tam, zato sem bil raje tiho in poslušal.

Učitelji so govorili, pa še govorili in na koncu delali zaključke, komu dati opomin, komu ukor in koga naj doleti kazen. Nato pa sem tiho spregovoril.

“Ne poznate ga tako dobro kot jaz. S tistim, ki mu želite dati ukor, se učim in mu pomagam skoraj vsaki dan. Ni mu lahko doma. Hudo je pri njemu doma. Dajte mu čas. Jaz pa vam obljubim, da bo zmogel.”

V zbornici je nastala tišina. Učitelji so me gledali, le moja razredničarka me je prijela za roko in se mi nasmehnila.

*2 junij 2024*

Nikoli nisem nikomur povedal, kako sem se boril za vse moje sošolce, za vsakogar, a posebej za tiste *malo slabše*.

Res je že 40 let odkar smo zapustili OŠ, a smo še vedno povezani in me še vedno včasih kdo pokliče predsednik, kar mi prikliče nasmeh na ustnice. Čeprav jih ne poznam več tako kot nekoč, še vedno vem, kar nekaj o njih, ker so pač moji.

*3 junij 2024*

Danes je prav poseben dan, meni zavedno zapisan v zvezde. Saj sem se 24 let nazaj poročil z mojo dušo dvojčico. Na 3.6. in če jih skupaj seštejem dobim 9. Ja, tiste moje številke, ki jih danes bolje razumem. Nekateri jih primerjajo z duhovno rastjo, spet drugi pravijo, da 3 predstavlja energijo, 6 harmonijo, 9 pa intelektualno moč. Jaz pa vem, da so povezane z zlatim rezom, ali bolje rečeno z božanskim razmerjem.

Božanskim razmerjem. Obstaja kaj več? Hvala vsem tu spodaj in tam zgoraj.