In spet se je začelo. Končno. Po dolgem času. Čeprav …

Ja, čeprav je do tja kar dolga pot.

Pot, ki bi jo še lansko leto zlahka premagal. Danes, pa zato potrebujem malo več moči, koncentracije, pač vsega.

»Ker si starejši, EMŠO pa to,« slišim nekoga govoriti.

»Kdo je to rekel? To pa že ni res!« si rečem. Naj govorijo kar želijo, jaz rabim dopust, odklop od vsega.

»Joj, pa saj veš, da ni samo dopust, je tudi …«

Ja vem, mi odzvanja v glavi in namesto, da bi takoj odgovoril, naredim globok vdih in globok izdih.

Smo že na letalu. Včasih bi za pripravo poti porabil ogromno časa, pregledal vse mape in poti, kam se podati in kako, naštudiral vse do potankosti. Tokrat pa nič.

Dragi moji, jaz sem “Držalec prostora”.  Tisti, ki mora prvo prostor obvladati, pregledati in osvojiti, da se lahko premakne naprej. Torej, okoli sebe moram imeti vibracijo tistega, kar hočem skreirati.

Ne tako kot moja draga žena. Ona v svojih željah točno vidi in čuti kar si želi. Vidi cilj in takoj gre naprej.

Že sedim in pozdravim nekoga zraven mene. Seveda je tujec. Moji sedijo blizu, a skupaj, jaz pa drugje. Meni je dobro tudi tako. Skozi misli pa mi začne rojiti ogromno vprašanj. Če se že podajam v to poslovno zgodbo, bi rad razumel samo, kako se streže stvarem tam doli, v deželi meni čisto neznani. Moram to vedeti, če hočete, tudi čutiti, preden se odločim.

A univerzum ima včasih posluh za stvari katere potrebujemo. 

Tako sem si letos že večkrat rekel, samo sledi svojemu klicu, se ne upiraj, temveč odpiraj nova vrata.

Ko pa si tam zgoraj, bližje nebu kot tlom, se zgodijo stvari, ki se mi na tleh sigurno ne bi.

Pa sva govorila o nogometu, ker pač moški to počnemo. Pa tudi o poslu, kaj delam in zakaj se podajam na to pot, nakar tip kar skoči pokonci …

»Pa saj ne morem verjeti. Jaz ti lahko pomagam. Sem šel sam čez vse to in sedaj poznam vse to, do potankosti.«

Kako prosim, si rečem in kar ne morem verjeti, kaj se mi je sedaj pripetilo. Nato se zahvalim vsem tam zgoraj, saj sem dobil, kar sem resnično potreboval.

Sem si rekel, mu pokažem še mojo knjigo, ki je ravno prišla iz tiska. Samo en izvod, da v miru pregledam, če je vse tako, kot sem želel.

Potem možakar, če je prej skočil iz stola, je sedaj še bolj burno odreagiral. Prijel se je za glavo in nekaj govoril sebi in svoji ženi. Nakar je izrekel:

»Pa saj ne more biti res. Kdo si ti?«

Gleda me v oči, na njegovem obrazu pa vidim izraz nejevere, mogoče tudi občudovanje in spoštovanje. A še kar ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Počasi odpira gumb na rokavu srajce in mi pokaže zapestnico, na kateri piše »I LOVE KOS«.

Tudi njegova žena pokaže isto zapestnico in v en glas mi govorita, da je to njuna mantra, njuna povezava, ki je več kot samo to. Vez za zmeraj.

Seveda mi razloži tudi pomen besede Kos. Nasmehnem se, ker mi je postalo jasno, zakaj me vedno taksisti na letališčih v arabskih državah pričakajo z napisom Robert Ko … brez s.

Letalo je varno pristalo in niti opazil nisem, da je minilo 5 ur v trenutku.

Le še hotelsko sobo dobimo in dopust se lahko začne, ker služba je bila narejena že v letalu. A ura je zelo pozna, bolj jutranja, kot večerna in naših hotelskih sob ni bilo več na razpolago. Zato se odločijo in nam dajo v uporabo superior sobo.

Ko sem si ogledoval ta ogromni predsedniški apartma, sem se začel spraševati ali bodo zdaj, zdaj, prišli trkat na vrata. Rekli, da so se zmotili, da ne sodimo sem. Potem pa sem opazil sliko na velikem hodniku. Na njej pa ista vrata, ki sem jih nekoč že videl v mošeji in sem jih takrat slikal, zgodbo pa delil z vami.

Prepoznal sem sporočilo. Zaupaj si, dopusti si in voden boš, do svojih skritih želja.

Pripis: Vedno sem mislil, da sem tisti črni Kos, kak bom plesal, če sem bos … nakar ugotovim, da ima tam doli moj priimek čisto drugačni pomen … tej besedi, pri nas ljubkovalno rečemo tudi Joni.

Robert Kos