Zakaj si ne zaupaš? Zakaj se je zopet strah naselil v tvoje kosti?

Dragi moji, priznam, da nisem o tem razmišljal, ko sem šel na terapijo, ker so bile bolečine v zgornjem delu hrbta hude, občasno tudi prehude. Vprašanji terapevta, pa sta me presenetili.

V mojih mislih, je še kar odzvanjalo, če pa sem moral “tisto” narediti, hkrati pa vedel, da bi se lahko tudi drugače uredilo.

Zaupaš …? Strah …?

Te besede nikoli niso bile na mojem sporedu ali če drugače napišem, v mojem programu.

Skozi leta sem sicer ugotovil, da je strah odlični manipulator v vseh vejah oblasti. Saj vendar živimo v takšnem času. Govorijo o pomanjkanju vode in hrane, a vsi vemo, da je vsaj pri nas tega v izobilju.

Tudi prav, si rečem in se nasmehnem. Resnično pa o strahu, nisem nikoli razmišljal.

Nekje sem prebral, da ko se podaš na pot duhovnosti, ti to omogoči, da počasi spreminjaš sebe in svoj način življenja. Vedno se nasmejim ob besedi “duhovnost”. Jaz to vidim in čutim na način, da nas ta pot zopet pripelje k sebi in lahko postaneš takšen kot si, brez vseh mask.

A takrat si dovoliš slišati tudi vse svoje strahove, ki jih vsakdo ima. Mogoče niso vsi tvoji in so iz preteklosti ter samo čakajo na pravi čas, da jih ozavestiš, doživiš ter rešiš.

Zakaj si ne zaupaš? …

Zakaj te je strah? …

Ker sem čutil, da bi moral narediti premik naprej. Jaz pa sem kar otrpnil, ko sem slišal šepet duše, da  moram izraziti moč, ki je v meni, se pokazati in odpreti pred ljudmi.

Prevzel me je tisti občutek nemoči, da ne bom mogel vplivati na stvari, ki se dogajajo zunaj mene. Kaj, če mi ne bodo verjeli in se mi bodo smejali?

Toda zelo dobro vem in čutim, da tisto, kar prihaja skozi mene je nekakšen impulz resnice. Nekaj kar moram narediti.

Sedaj, ko to zapisujem in delim z vami, lažje to razumem, a potrebno je to tudi ozavestiti.

Ko želim nekaj uravnovesiti ali umiriti svoj vulkan, me vedno rešil dih. Grem na sprehod, v gozd, da se moje celice napolnijo s kisikom. Sprostim svoje misli in si dopustim, da je moje telo samo instrument čudovitih vibracij zemlje in univerzuma.

Večkrat se prepustim kreativnemu ustvarjanju in naredim tisto, kar me najprej pokliče. Takrat pa se vsi elementi skozi mene združijo, povežejo in ponesejo v neko drugo stanje. Stanje izvornega kreativnega ustvarjanja, stanje milosti.

Včasih naši možgančki potrebujejo samo odmik, od vsega, kar se nam dogaja. Ko pa si dovolimo malo odmakniti od vsega, se sprostijo energije znotraj in zunaj nas. Tako lahko kasneje vidimo rešitev za nastalo situacijo, saj prej še nismo imeli dovolj zavedanja.

Potrebno si je res dovoliti in slišati sebe, če je potrebno, se mogoče tudi na novo nastaviti.

Predvsem pa si je potrebno zaupati in iti s tokom.