Spet sem sanjal. Zadnje čase res zopet ogromno sanjam, čeprav ne spim veliko. Hecno, kajne?

Bile pa so tako čudovito sanje. Zopet sem bil tam, kjer se je vse pričelo.

V puščavi.

Pogovarjal sem se z Kraljem. Hodila sva in vsak je imel ob sebi konja. Nato me je zaustavil in mi rekel: “Če hočeš začutiti njegovo moč in vso resnico, mu moraš samo pogledati v oči.”

Presenečen sem se zbudil. Pogledal okoli sebe in se vprašal, kaj se je pravzaprav zgodilo?

Saj se Kralj in Deček v moji knjigi Varuh Civilizacije nista nikoli pogovarjala.

Ali je vse to že nadaljevanje zgodbe, ki sem jo pravkar napisal in objavil?

Dragi bralci, naj vam pojasnim, kako se je vse začelo. V sanjah sem ga videl, Dečka, ki je pritekel mimo mene, s tistimi velikimi očmi, ki so hotele vedeti vse. Bila sva v puščavi, noč se je spuščala nad dolino, jaz pa sem ravno prižigal taborni ogenj. Potem me je vprašal, če bi napisal zgodbo o njemu, njegovem Očetu in Dedku in o času, ki ga več ni.

Ko sem se prebudil, sem moral to takoj napisati. Nisem vedel, kam me bo peljala zgodba, kaj bo vsebovala in kako se bo odvila. Prepustil sem se in dovolil, da so besede kar same prihajale na papir, ter začutil, da mora zgodba priti skozi pripoved Varuha.

Nato so v zgodbo prihajali še drugi liki, kar tako, kot bi me prosili, daj napiši še nekaj o meni in povej tudi mojo zgodbo.

Na koncu pa sem spoznal, da je imela vsaka oseba v zgodbi zame sporočilo.

 

Z vami delim misel, ki mi je najbolj pri srcu.

Nihče ni ločen od nikogar. Nobena situacija ni boljša ali slabša od druge. Vse samo je. So izkušnje, ki so med seboj prepletene. Vsako stopnjo v svojem življenju je potrebno ceniti, se vanjo poglobiti, predelati in je ne preskakovati. Tako, kot živiš en del svojega sveta, tako živiš vse dele svojega sveta.

Ni ločenosti. Je Enost in povezanost vsega.

 

Saj vem, zakaj me zadnje dni še v sanjah preganja knjiga. Ker vsak dan prosim in pošiljam prošnje tam gor. Dragi moji vodniki varuhi, moji zmaji, samorogi, nadangel Mihael, Bog Horos, Boginja Maat  in vso vodstvo, dajte mi moč, da zmorem naslednji teden predstaviti svojo knjigo. Da me le ne trema prevzame in odreže, česar se najbolje bojim.

Če pa sem čisto iskren, vem da to moram storiti, da je to prava pot, a v meni že vse nori, težko diham, ko samo pomislim, da bom stal na odru in bom moral nekaj povedati.

“Ne skrbi. Saj je zadosti, da samo prideš,” mi je rekla naša sošolka Ana.

“Pa saj si jo ti napisal. Potem itak vse veš,” mi pravi sošolec Roman.

Vem, vse vem, ali bom zmogel, to pa ne vem.

Z vami pa delim misel, ki me drži pokonci zadnjih nekaj dni.

Sledite svojim željam, dovolite se slišati in za nikogar nikoli ne ugasnite sebe.