Ena zgodba za nazaj ali kako se je pričelo moje duhovno potovanje ali pot k sebi nazaj.

Bil je čas, ko sem lahko ponovno zaživel. Težave z mojo izgorelostjo so bile pozabljene. Nova službena pot, seveda samostojna, je bila že utečena. Moja dolgoletna želja, da bi imel podjetje z mojo ženo, pa je bila končno uresničena.

Žal je tudi ona šla po moji poti in je pregorela na polno.

Zato je  potovanje dobrih 7 let nazaj, torej 2016, bilo za našo družino tako nujno potrebno. Tudi da se malo umaknemo od vsega. In biti na križarki 14 dni je bilo nekaj najlepšega, kar se nam je zgodilo v dolgem času.

Bil je čas, ko otroci še niso tako nujno potrebovali »socialna« omrežja, a zame tako noro čudovito, ko telefonskega signala na morju ni bilo. V glavnem totalni odklop.

Misel, da obstaja nekaj več, me je vzneburjala že dalj časa. Seveda sem pozabil na tista otroška leta, ko sem si kot otrok z lahkoto zmanifestiral skoraj vse, tudi božansko partnerstvo.

Šele kasneje z rojstvom otroka, sem znova opazil, da je v meni neka posebna moč. Saj sem z ljubeznijo in mojima rokama, pozdravil prenekatero tegobo in kakšno bolezen moje družinice. Od takrat je moj noht, na palcu desne roke spremenjen. Skoraj 20 let je bil na njemu narejen križ. Na nohtu se je kot nekakšna razpoka oblikovalo to znamenje, da je lahko to vsak opazil.

Potovanje, ki je za nekoga, pač nekaj vsakdanjega, normalnega. Za nas pa je bilo nekaj novega, nikoli doživetega. Obisk mošeje Hassan II v Casablanci pa prvi stik z arabskim svetom. Prvi stik pa tudi dobesedno s prisotnostjo.

Danes na to gledam čisto drugače, saj verjamem, da sem tam nekoč že bil in vem tudi, da so moji vodniki vedno z menoj. Ogled veličastne mošeje, pa te očara v vseh pogledih. Neverjetna močna energija te objema ves čas obhoda, vsak prostor izjemno dovršen in tako lepo je vse tukaj, ko pa je bil čas, da se zaključi obisk, pa se jaz nisem mogel posloviti. Kot vkopan sem stal na enem mestu. Le še vodnik je bil z menoj, ki pa je postajal že malo nejevoljen. Povprašam ga kar tako, da bi še lahko malo ostal, zakaj je tu pregrada, da ne smemo iti še v ta del in čemu so namenjene vrata na koncu.

»Tu ni prehoda. Tukaj pred temi vrati Imam predaja vernikom svoja sporočila. Ta vrata pa so vedno zaprta, saj predstavljajo simbolično, prehod na drugi svet.«

»Samo še eno fotografijo naredim, potem pa pridem za vami,« mu odgovorim. A nato še nekaj časa ostanem na tem mestu in naredim še en posnetek.

Šele kasneje, ko sem si ogledal, kaj sem posnel, mi je postalo jasno, zakaj sem moral biti tam, točno na tem mestu.

 

Biti nekje tam daleč na odprtem morju, brez kopnega na vidiku, je zame vedno predstavljalo grozo. Nočno kopanje v morju, priznam, pa največji strah, tako da tega nikoli še nisem okusil. A tukaj je bilo vse tako varno, kakor da bi nas čuvali sami angeli, sem pomislil.

Kamor koli smo prispeli je bilo, kakor dan neskončnih sanj. Čudovito, magično, preprosto čarobno. Ostal nam je še le obisk večnega mesta, v katerega se sigurno še vrnem.

Ko sedaj pomislim, sem takrat po dolgem času začutil nekaj, kot sprelet mravljincev po telesu, ko smo se sprehodili čez Angelski most in se približali gradu, s katerega nas je opazoval nadangel Mihael in nas ocenjeval, ali nas spustiti naprej ali raje ne.

Vatikan, mi verjetno ni potrebno opisati in tudi bazilike sv. Petra ne. Vse poznano, večkrat videno, samo ne zame in ko smo izvedeli, da nas bo tja peljala bivša nuna, ki je tam živela in delovala, je postalo zanimivo.

Da bi hitreje in lažje prišli do Vatikana, se bomo predstavljali kot romarji in kot takšni bomo morali nositi križ, nam je na začetku na hitro razložila naša vodička.

Jaz pa cerkev ne gresta skupaj, pač ne in da bi jaz nosil križ, mislim smešno.

A vsi v naši skupini izletnikov iz križarke, so sprejeli to igro. Tako smo se kot pravi romarji podali v Vatikan kar po sredini ceste. Brez vseh ovir, pregledov in na začetku skupine je nekdo nosil križ, tako da so se nam ljudje umikali. Ob tem pa sem opazil, ko smo hodili, kako se ob naši poti vijejo kar dolge kolone, ki čakajo na obisk. No, vsaj ena prednost pa je le, sem si mislil.

A glej ga zlomka, ko smo prišli do vhoda v cerkev, je mene, kakor da bi me nekdo porinil, ali še bolje primoral, da grem na čelo naše skupine in primem za križ.

S križem v rokah vstopim v cerkev in naenkrat čutim vso to ljubezen in blaženost tega svetega mesta. Solze so mi začele teči v potokih. Objame me lahkotnost in mir v duši, jaz pa se zahvaljujem vsemu stvarstvu in prosim za dobro vseh nas. Občutim sem moč, kakršno si niti nisem predstavljal, da obstaja.

Čas se je ustavil, jaz pa sem ponosno hodil, roke sem še bolj potisnil naprej in križ dvignil še višje pred sebe, nato pa obstal, bil v dihu, nekje drugje, solze pa so tekle in tekle in se niso ustavile.

Prosim za pomoč, da prevlada dobro v vseh nas.

Šele čez čas, ko sem predal križ, sem se zavedel, da je okoli mene ogromno ljudi, pa tega niti opazil nisem. Ko sem končno zopet bil s svojimi, sem dobil vprašanja, le kaj se je zgodilo, a nisi rekel, da ne boš nosil tega in potem vse te solze, ki so ti kar tekle, kaj pa je tole bilo. Jaz pa sem se le nasmejal, jih objel, saj sem vedel, da nisem sam, čutil da nikoli nismo sami in da je v meni znova moč, da zmorem čisto vse.

Robert Kos