Začelo se je. Ljudje prihajajo in dvorana se počasi polni.

Še zadnje priprave potekajo in tako smo zbrani v majhni sobici za odrom.

Pogledam okoli sebe in si rečem, da mi je uspelo. Vsi so tu in točno tako je, kot sem si želel.

Okoli mene je čarobna vibracija, sliši se smeh, ki ga zna moja hčerka Anja zvabiti na usta, medtem ko liči mojo duhovno vodnico.

Pozabil sem, da moram kmalu na oder. Gledam samo to prešerno vzdušje vseh mojih in si v mislih ponavljam, ravno to sliko sem nekoč sanjal.

Potem pa se moja učiteljica obrne k meni in me vpraša: “Kako se počutiš, sedaj ko boš kot veliki mojster prejel prvo iniciacijo in kako boš zdravil ljudi?”

Če je bilo še malo prej sproščeno, se je sedaj v meni vse spremenilo. V trebuhu so se začeli nabirati metuljčki.

“Kako, pa saj si rekel, da ne boš zdravil ljudi?” mi šepeta na uho moja žena.

Jaz pa še kar ne razumem in možgani že norijo.

“No, kako boš začel?” še vpraša in zapusti sobico.

Gledam okoli sebe, težko diham in se sprašujem, kaj naj naredim, saj se na to pa nisem pripravil.

Hočem ji slediti in tako zapustim sobo, ob tem pa naletim na vse ljudi, ki so me prišli gledat ter se raje vrnem nazaj.

“Kako naprej?” kriči v mojih mislih.

“Pa saj sem prišel samo predstavit mojo knjigo” si rečem in se v hipu prebudim.

Četrtek je in ura je 4 zjutraj. Le še ena noč je pred mano.

Potem pa se bo vse pričelo zares.