Res zaupam v duhovno vodstvo, ali če hočete slišati tudi drugače, verjamem, da se vse zgodi z razlogom.

A ko stojiš za zaveso na odru in boš čez nekaj trenutkov pred občinstvom, ti gredo v mislih na 1000 stvari, vendar samo z eno željo, da bom zmogel.

Nog ne čutim več, potne kapljice se nabirajo na čelu, telo bi najraje zbežalo, glas, ki je še malo prej bil z menoj, se je izgubil nekje v grlu in občutek imam, da se bom zgrudil.

Seveda sem imel scenarij, kako bo vse potekalo, kaj moram povedati in sem se na to pripravljal. Hodil sem tudi na pevske vaje.

Kaj vam nisem povedal? Ja, tudi pel sem. Ker so v knjigi tudi pesmi in sem začutil, da bi bila to dobra popestritev. Tako je bila moja želja, da bi pel za zaprto zaveso na odru in se šele na refrenu le-ta odpre.

Naj vam prišepnem, da sem imel napisano tudi katere moje vodnike moram poklicati pred začetkom.

Prvi je seveda bil Nadangel Mihael, potem dve božanstvi, ki sta mi bili zadnje čase v moji bližini. Bog Horus in Boginja Maat, pa moji Zmaji seveda in vse tja do mojih osebnih vodnikov za oder, govor, petje.

In vedno, ko jih pokličem, jih preprosto čutim, kocine mi stojijo pokonci in oči se mi orosijo, tako vem, da so ob meni.

Torej, takšen je bil scenarij, za vsak slučaj, pa sem imel vse to napisano tudi na karticah, saj veste, približno takšnih, kot jih imajo voditelji v rokah na prireditvah. 

Generalka je potekala odlično. Na tonski vaji je moj glas v popolnosti zajel prostor. Odlično. Kaj odlično, noro dobro je bilo.

Začutil sem prostor. Se postavil v položaj medveda in občutil sem, kot bi me nekdo s strelo ali nekakšno magično močjo napolnil. Vauuu, sem si rekel. Mislim, da bo šlo.

No, tako sem mislil. Potem pa …

Še pol ure je do predstave, tako se umaknem v sobico za odrom, ki pa ni takšna, kot je bila v mojih sanjah, polna smeha in dobre volje.

Poskušam se upeti in še enkrat na hitro vse ponoviti, a slišim trkanje na vratih.

»Samo čestitali bi ti radi,« slišim medlo skozi svoje misli, ki so že v fokusu, se zahvalim in poskusim še enkrat.

Saj znaš, ponovi, si govorim in ob tem želim svoj glas spraviti v pravo, višjo vibracijo.

Zopet slišim trkanje na vratih.

»Lahko se začne. Vsi so na svojih mestih.«

Sem že za zaveso. Nog ne čutim več, potne kapljice se nabirajo na čelu, telo bi najraje zbežalo, glas, ki je še malo prej bil z menoj, se je izgubil v grlu in občutek imam, da se bom zgrudil.

Še zadnje želje mi gredo skozi misli. Prosim vas, dragi moji vodniki, da shranite vse moje emocije, ki bi se lahko prikazale, za kasneje.

Saj je bil moj največji strah, ne to ali bom zmogel, ampak to, ali bo sploh kdo hotel priti gledati mene, Roberta in kako bom to čustveno sprejel, če/ko bom videl občinstvo.

Že pojem in zavesa se odpre. Priznam, ne upam gledati, tako ostanejo moje oči raje zaprte, a vseeno plešem in poskušam še malo popraviti vibracijo glasu.

Pesem se zaključi, nato pa zaslišim aplavz in odprem oči.

Prišli so. Zame.

»Dober večer in dobro došli,« začnem govoriti, a obiskovalci ne vidijo sreče, ki je objela moje telo.

Hvala, drago moje duhovno vodstvo, le kaj bi jaz brez vas, sem si rekel, potem pa ugotovil, da so imeli zame malo drugačen načrt.

Kartice, kot opomnik, kaj povedati, ki so bile na mizici pripravljene, so bile pač narobe zložene in ne v vrstne redu, kot sem želel.

Sem se samo nasmehnil in začel govoriti, ob tem pa sem razumel sporočilo:

»Ko si zaupaš in si dovoliš slišati sebe, boš zmogel tudi sam!«

Mogoče vas, dragi moji bralci še zanima, kako je bilo … točno tako, kot sem želel.

Popolno.