Varuh Civilizacije

Nasmehnil se je in rekel: »Saj vem, da mi želijo samo dobro.« Kot vodja je vedel, da mora spoštovati zakone narave. Ni ga bilo strah, zakaj bi ga le bilo. Zaupal je v višje dobro. Verjel, da so vsi Bogovi in zvezde na njegovi strani. Verjel je, da je tudi smrt častna stvar, saj sta edino rojstvo in smrt nekaj, kar se zagotovo zgodi. Spraševal se je, le kako bodo brez njega, ker je še toliko za predati, storiti, pomagati, ljudstvo pripraviti na vse, kar prihaja.

V spomin so se mu prikradle sanje prejšnje noči, ko ga je videl. Kot preblisk se je pojavil, se nasmehnil in izginil. Ni bilo prvič, da ga je sanjal. Sedaj je vedel, preprosto čutil, da je to tisti, ki bo vse popeljal v nov, boljši jutri.

Noč se je spustila nad dolino. Prve zvezde so se prebujale, kot da hočejo biti prisotne nečemu veličastnemu. Vse se je umirilo. Glas ptic je zamrl in kmalu je nastala popolna tišina.

Na jasi sredi gozda se še enkrat zazre v dolino, pogled upre v svojo vas, kakor da bi hotel videti prihodnost, nato se tiho skloni in pripravi.

Spreletel ga je srh. Kot bi začutil, da bo to njegov zadnji boj. Zaprosil je Bogove, naj v njem prebudijo moč medveda.

Tišina. Le lunina svetloba mu je odganjala črne misli.

Nato pa, kakor da bi slišal oddaljeno šelestenje dreves, zdaj tu, zdaj tam, vse bližje, vse hitreje. Le zbegano je gledal in se spraševal, kje je. V mislih si je govoril: »Pripravi se, zmoreš, zaupaj.«

A prepozno, zverina je stala pred njim. Vnel se je srdit boj. Umaknil se je prvemu udarcu in uporabil nož. Uspelo mu je, slišal je rjovenje. Čutil toplo kri, kako mu teče po roki.

Skočil je drugam in zopet napadel. Boril se je srčno, ognjevito, za vse, za napredek, za obstoj.

Da končno premaga to zver, ki tako ustrahuje njegovo vas in ogroža življenja vseh. Ustrahuje otroke, pobija živino in uničuje vse, kar ustvarijo.

Znova zamahne, a v naletu zgreši. To ga za trenutek zaustavi, hoče samo vdihniti, takrat pa, kakor da bi imeli Bogovi drugačne plane, ga zver preseneti in s šapo zadane.

V trenutku je postalo, kakor da bi se zvezde začele ugašati in da bi nitke življenja zapuščale njegovo telo. Ni več čutil ničesar.

Objela ga je tema.

Zver je postala, gledala nepremično telo. Če bi lahko, bi verjetno spregovorila in rekla: »Žal mi je. To ni bil moj namen, samo nagon preživetja. Žal mi je za vse.« Potem se je zgrudila mrtva na jaso.

Bogovi so bili tokrat priča nečemu tako veličastnemu, da so dovolili bojevniku še enkrat pogledati v dolino.

Le za hip je odprl oči in zaznal, da se v dolini prižigajo kresovi, ljudje se zbirajo, plešejo in pojejo ob ognju, zazrti v jutri. A ne prestrašeni, temveč bolj povezani, hvaležni vsemu, kar se jim godi. Zahvaljujejo se mogočnemu Bojevniku, ki jih je obvaroval pred vsem slabim, pred tisto pošastjo, mogočnim medvedom.

Bojevnik je le še pogledal v nebo in skozi njega je stekla zadnja želja.

»Verjamem in preprosto zaupam, da boste tudi brez mene zmogli iti naprej. Povezani še bolj kot kadar koli prej. Vem, da moje pleme zmoglo bo brez mene.

Ko spet se srečamo nekoč, pogled v oči bo zadostoval. Odprl bo vse tiste vezi, ki so se spletle, in skupaj bomo postali še močnejši.«

Presenečen nad besedami je obstal in ni vedel, kaj naj naredi.

»Zapri vrata in vstopi. Ne boj se me. Rekel sem si, če me bo fant potreboval, me bo že našel, drugače pa …«

Nekaj časa je vladala tišina. Ferk ni vedel, kaj naj mu odgovori. Imel je toliko vprašanj zanj, kdo je, kaj počne tu v deželi pozabljenih, predvsem pa ali mu lahko kako pomaga. A tisti trenutek je bil preveč utrujen, premražen in lačen, da bi lahko kar koli rekel.

»Tudi prav. Tukaj imaš nekaj hrane. Najej se.«

Ferk je planil po hrani in hotel pojesti vse, kar je imel pred seboj, nato je prisluhnil.

»Bodi potrpežljiv in pojej le mali košček hrane. Odpočij si in kasneje zopet zaužij nekaj malega.«

Ni razumel zakaj, a ga je vseeno poslušal. Medtem ko je počasi in potrpežljivo grizel košček mesa, si je ogledal svojega rešitelja. V medli svetlobi ga je težko videl, opazil je le, da ima zelo dolge lase in dolgo brado. Ko je neznanec s težavo vstal in začel hoditi zelo počasi proti njemu, je spoznal, da je to verjetno nekdanji starešina iz vasi.

»Kaj dosti ti ne morem pomagati. Lahko te le kaj naučim.«

Sedaj je bil Ferk že toliko pri močeh, da je zbral pogum in ga ogovoril: »Kaj naj storim?«

Starec ga je nekaj časa opazoval, razmišljal, kaj mu naj odgovori, nato je počasi začel predajati svoje modrosti.

»Najbolj pomembno je, da slišiš svoje srce. Če je tvoje srce pomirjeno, lahko z dihom, s pomočjo sonca ali lune vdihneš življenje.«

Vedel je, da fant, ki sedi pred njim, tega ne razume. Ker pa ga je poslušal z odprtim srcem, je imel vsaj možnost, da ga poskuša rešiti, zato je nadaljeval.

»Če imamo zadosti tekočine, lahko to energijo zadržimo.«

»Kaj lahko zadržim? Ne razumem. Kako naj umirim svoje srce, saj mi tako hitro bije in ves čas mi skače gor in dol.«

Starec ga je prijel za roko, pogledal v oči in pokazal, naj sledi njegovim navodilom.

»Najprej se umiri, položi obe roki na srce, da ga začutiš. Vdihni skozi nos in izdihni skozi usta. Medtem se ti je v ustih naredila slina. Zaužij jo in začuti, kako s tem daješ energijo svojemu telesu.«

Ko je videl, kako ga fant posluša, se je nasmehnil in si rekel: »Mu bom kasneje razložil, kako pomembno je tudi dihanje ob sončnem vzhodu za moške. Ko vdihnemo skozi nos, si dovolimo, da vse dobro pride v naše življenje, ob izdihu skozi usta pa damo stran tisto, česar ne rabimo. Nato dih v sonce ponavljamo, dokler ne preštejemo prstov na rokah in nogah vsaj trikrat.«

»Ali lahko zaupam svojemu srcu?« je skoraj zašepetal Ferk.

»Komu pa boš zaupal, če ne svojemu srcu. Če že ne sprejemaš sebe, si vsaj dovoli, da poslušaš svoje srce. Ko ga boš znal umiriti, boš z lahkoto odgovoril na vsa vprašanja.«

Ferk ga je poslušal z odprtimi usti, on pa je nadaljeval.

»Roko položiš na srce, nato se vprašaš, če je to, kar hočeš storiti, dobro zate. Če ti srce razbija in se ne umiri, potem to ni dobro zate.«

Prijela jo je za roko, da ji ponudi občutek varnosti. Z nežnostjo jo je pogledala, se ji nasmehnila in zašepetala: »Pripravljena si.«

»Prižgi znova plamen ljubezni v svojem srcu. Poskusi prižgati svečo, ki si jo v življenju že prevečkrat ugasnila. Dopustila si, da te izkušnje in tudi ljudje večkrat ugasnejo. In čeprav je tvoja sveča ugasnjena, volja izgubljena, jo lahko vedno prižgeš.«

Malo je počakala, da se je dekle umirilo in da je njen dih postajal vse bolj plitek, nato je nadaljevala:

»Včasih ne veš, kdo si, a vedi, da je takrat tvoja sveča ugasnila. Dovolila si, da je nekdo tvojo svečo ugasnil. Ko izbereš sebe z dejanji, se tvoja sveča zopet prižge. Izberi ljubezen za sebe!«

Dekle jo je pogledalo s solznimi očmi, a s pogledom, ki je vedel, o čem govori. Ona jo je nežno pogledala nazaj. Še zmeraj je imela položene roke na njenem telesu, se nasmehnila in dodala:

»Večkrat razmišljaš, da so temne strani življenja, ki ti ugašajo svečo, tudi tiste, ki določajo tvojo pot, ki vodi dalje. A dokler svojo temo izbiraš in znotraj nje prižigaš svoj plamen ljubezni in ogenj v srcu, živiš to življenje z namenom.«

Dekle, kakor da bi se prebudila iz sna, jo je z nežnim glasom vprašala: »Ali ni življenje lepo, samo ko si srečen in vesel?«

Ona je samo tiho nadaljevala, kakor da bi preslišala vprašanje:

»Največja globina življenja se nahaja v temi. Ko izbereš, da se ugasneš, a nato znova izbereš se prižgati. Živeti brez teme ni življenje. Smisel je potovati skozi tunel rasti, saj zato si tu. Skozi temo se rojevamo. Prižgi svojo svečo. Izberi ljubezen do sebe. Preprosto je, izberi sebe.«

Še nekaj časa sta sedeli v tišini, ob tem jo je držala za roke in začela čisto potiho peti pesem:

»Dopusti si, dopusti si, da si vse, kar si …«