“Joj, pa ne že spet!” mi je razbijalo po glavi, takoj zjutraj, ko sem prišel izpod tuša, svež in nasmejan, potem pa sem slišal besede moje hčerke Anje: “Pa menda si ja nisi opral tudi las?”

 

Meni, kot moškemu, je to nekaj, tako mimogrede, vem pa, da to pri nekaterih ženskah predstavlja kar velik izziv, mislim na pranje las.

“Seveda sem si,” prešerno odgovorim, nato pa zaslišim.

“A ne veš, da se prav danes začenja kitajsko novo leto, leto ognjenega konja. In po njihovi tradiciji, se na novo leto pač ne umivajo lasje, saj to prinaša nesrečo in izgubo denarja!”

 

V trenutku mi pade na misel – You know nothing, Jon Snow.

Saj veste, tisti stavek iz Game Of Thrones, ki ga izreče dekle nižjega rodu Ygritte, plemenitežu Jon-u, kot bi mu hotela reči, ti pa res nič ne veš, pa še v šole si hodil!

 

Pogled skozi okno, mi je v trenutku priklical še eno izjavo iz te res izjemne knjižne pripovedi, ki ji je šele televizijska ekranizacija ponesla slavo v vsako vas, ki smo jo večkrat izrekli, z mislijo, da prihajajo težki časi – Winter is coming, saj je v tem trenutku začelo močno snežiti.

 

A ker je moje srce, še kar močno razbijalo, sem ga nagonsko začel masirati, vanj dihal, da sem ga začutil in počasi umiril, ob tem pa si govoril, pusti zdaj to vraževerje in prepričanje, da se preteklost lahko ponovi. Poglej raje, kar ti to leto res prinaša.

 

Torej leto Ognjenega Konja je po kitajski tradiciji čas poguma, hitrosti, močne volje in prebojev, a tudi impulzivnosti. Če ga želimo izkoristiti sebi v prid, je ključno, da jezdimo to močno energijo in da ne pustimo, da nas ta odnese.

 

A ujet v modrino, bolje rečeno sivino svojih las začutim, da je bolj pomembno, da si ne smemo dovoliti, da nam zunanje okoliščine in pasti vzamejo naše dragoceno življenjsko energijo ter pozornost.

Ob tem bo potrebno krepiti svoje zdravje, poskrbeti za pravi spalni ritem, predvsem pa ohladiti svoj živčni sistem pred spanjem.

Živeti svoje življenje pogumno in res bodimo kreator vsega kar si sami želimo. Saj, kjer je naša pozornost, tam je naša življenjska sila, tja gre naša energija.

 

Zato bi si bilo potrebno vsak dan vzeti čas zase in se znova in znova, vračati vase!

In narediti tole vajo v nedogled!

“Vdihni … izdihni … pogoltni slino … in se umiri”  (in ko se upočasniš, se rodi prisotnost)!

 

Res pa sem se večkrat spraševal, zakaj mi ta izjemna, postavna, mogočna žival, v meni zbuja nelagodje, mogoče tudi strahospoštovanje, ko sem bil ob njem.

 

Malo ljudi ve, da srce konja ustvarja veliko elektromagnetno polje, ki se širi več metrov okrog njegovega telesa. Tako močno, mirno in stabilno, da se človeški živčni sistem začne prav spontano usklajevati z njim.

Srce, ki govori z jezikom, ki ga naše telo od nekdaj razume, samo ga je naš um pozabil.

 

Ko stojiš ob konju, se tvoje misli upočasnijo. Dih se podaljša. Srce pa omehča. Kot da bi nekdo v tebi vključil davno ugasnjeno svetlobo – tisto, ki ve, da je mir notranje stanje, a ne zunanja okoliščina.

 

Konj čuti vsako našo napetost, čustvo, vsak naši strah, ki ga poskušamo skriti z nasmehom.

Ne reagira na naše besede, ampak na našo resnico. Zato je srečanje s konjem, srečanje s seboj.

 

In konj ne govori “bodi pogumen”! On pokaže, kako izgleda pogum, ko si miren.

Ne govori “odpusti”. On enostavno stoji in tvoje telo se samo, brez napora, vrne v stanje skladnosti, v ritem, ki zveni kot: “Varen si. Tu si. Dihaj.”

 

V njegovem polju se človek neha dokazovati. In mogoče je prav zato konj eno od najstarejših ogledal človekove duše, ker nas vrača k tistemu kar smo, ko na trenutek pozabimo na vse naše maske.

 

V svetu, ki nas uči da hitimo, nas konj uči da stojimo.

V svetu, ki nas uči, da se zapiramo, nas konj uči, da se odpiramo.

V svetu, ki nas ločuje od narave, nas konj uči povezovanja s seboj.

 

In to je darilo, zdravilo, brez ene same besede.

Klic, da se vrnemo v svoje telo, v svojo resnico.