Pisalo se je gospodovo leto 45.

Stal je čisto sam na obali, strganih hlač, s preveliko srajco, ki jo je kdo ve kje našel, pozabljen od vseh.

Otrok, ki ga nihče ni pogledal, tudi če je prosil za pomoč, ni bilo to nikomur mar.

Kuštravi lasje so mu v rahlem jutranjem vetru plapolali, padali na ramena in spet se dvigali, njegov prazen pogled je segal tja v daljavo, čeprav meglenih oči, napolnjenimi s solzami, v iskanju kakšnega znamenja ali rešitve, ki jo je tako potreboval.

Morje, ki je valove močno potiskalo na obalo, da so se kot pena razkropili na vse strani, ob tem pa ustvarjali glasen zvok bučanja, mu je dajal vsaj na trenutke občutek pomirjenosti, jasnosti.

Prav zaradi tega, se je večkrat zatekel sem na obalo, gledal galebe kako brezskrbno letijo visoko in ko ugledajo v morju kakšno ribo, spustijo glas, kot bi hoteli reči, moja je, se hitro spustijo, jo ujamejo in kasneje se v miru zibajo na gladine te velike modrine.

Še enkrat je zaprosil, kot je počel vsako jutro, se prijel za srce in tokrat pogled usmeril v nebo, saj ono že ve. Ker so se mu zvezde prejšnji večer tako ljubko smejale, mu plesale pred očmi in ga ogovarjale, naj le zarana, navsezgodaj, pride na obalo.

A ker je bil vedno iskren do sebe, se mu je verjetno le v glavi vrtelo od lakote in tista jama v kateri je našel vsaj majhno zatočišče, je bila temna in hladna. Tako so mu jutranji žarki prišli še kako prav.

In ni ravno zaupal zvezdam, tudi luni ne. Čeprav ga je verjetno luna razumela, ker se je spreminjala, tako kot on, iz dneva v dan.

Le soncu je zaupal, ker je bilo vedno tu.

“Zaupaj,” je slišal šepet.

A ko se je obrnil okoli sebe, ni našel nikogar, ki bi ga ogovoril.

Že je hotel zapustiti obalo in se vrniti v vasico, da bi našel kakšno delo, mogoče komu priskočil na pomoč, je še enkrat pogled uprl tja v daljavo, na odprto morje.

Tam pa se je prikazala majhna pika, s soncem obsijana in bolj ko jo je gledal, vse večja je postajala.

“Znamenje? Je to tisto, kar sem čakal?” mu je razbijalo v glavi.

Ne, samo ladja se približuje obali, je s časoma dojel. Edino kar ni mogel razumeti je, zakaj se mu srce ni hotelo umiriti.

Tako je stal tam na obali in ni niti opazil, da se je ob njemu nabirala vse večja množica ljudi.

Ni zaznal niti, da so bili vsi okoli njega vznemirjeni, govorili na ves glas, stegovali roke bolj v zrak, kot pa da bi s prstom kazali na tisto kar se jim približuje. In to, da ladje tukaj sploh ne pristajajo, ker ni bilo nobenega pomola, tudi tega se ni zavedal.

Sam v svojih mislih, je le bežno spremljal, kako se je ladja ustavila v bližini obale in spustila čolne v vodo. Že je videl tudi obrise ljudi, ki so počasi vstopili v njih, se nemirno posedli, potem pa so mornarji prijeli za vesla in so se napotili proti obali.

“Zaupaj in si dovoli,” je spet spreletelo skozi njegove misli, takrat pa jo je ugledal.

Ženska, ki je izstopila iz čolna z drugimi, se je sprva ogledala malce naokoli, potem pa je nenadoma začela hoditi kar proti njemu.

Če bi lahko bolje pogledal, bi opazil, da je tudi ona sama imela oči, ki so spustile vse solze, kar jih nekdo premore v svojem življenju. Zgodbo za seboj, ki ji bodo mnogi oporekali, se ji celo smejali, a se iskreno, nobenemu izmed nas, ne bi smela nikoli zgoditi.

Njeni rdeči lasje so v rahlem vetru, ki je prišel z morja valovali. Tunika, ki jo je nosila, je že zdavnaj izgubila svoj lesk, a njen korak je bil odločen.

Čeprav majhne postave, je oddajala nekakšno magično moč, tako so se ljudje pred njo umikali in ob tem narahlo sklonili glave, se ji celo priklonili, kot kašnemu vladarju.

Ko je končno stala pred njim, so ga objele solze. Nehote je začel ihteti, padel na kolena, ona pa ga je prijela za roke, zatem pa je ujel njen glas, tisti, ki ga je tolikokrat prej slišal šepetati …

“Poglej me v oči.“

Čas se mu je ustavil, hkrati pa je začutil ob tem nekaj, kar ni nikoli prej. Srce mu je bílo še bolj močno in ko je končno hotel vprašati, kaj se mu dogaja, ni in ni mogel odpreti ust in spregovoriti.

“Sledi poti ljubezni. Edina pot, ki premaga vse, je pot ljubezni,” je slišal njen glas.

Za hip se mu je v trenutku pokazalo čisto vse, kot nekakšen film, se je zvrtelo pred njegovimi očmi, kaj mu je storiti in kaj mu je početi v tem življenju.

Ni hotel izpustiti njenih rok, sicer si ni znal tega dobro razložiti kako, a ob njenem dotiku, je v hipu začutil toplino, dobroto, pomirjenost, tudi varnost, srce pa mu je kočno žarelo v radosti.

Ko je stisk rok popustil, ga je zamenjal objem nekoga druga, ki je hodil ob njej, a šele, ko si je uspel otreti solze in obrisati oči, je videl, da ga je sedaj objemalo neko mlado dekle.

“Sara sem, njena hči,” mu je dekle šepnilo v uho …

Pripis: danes temu mesecu ob obali, kjer je stal fantič, rečejo Les Saintes-Maries-de-la-Mer ali tudi Svete Marije z morja.