Ta slika briše tvoj program, jaz sem majhen, ne vreden, jaz si ne zaslužim!!!

 

Ni naključij v življenju.

To so tvoji pečati.

Jemlji od življenja vse kar ti daje, vendar tudi ti daj življenju SEBE.

 

To sem slišal čisto na koncu, ko sem prejel v dar, to čudovito sliko, ki je bila ustvarjena skozi izvor svetlobnega polja moje zavesti.

 

Dragi moji, ste se kdaj vprašali, kako pravzaprav izgleda naša duša?

S to mislijo sem lani 2025, točno na današnji dan, peljal svojo drago, kot darilo za najino obletnico, na »odsev duše«, kjer se skozi preplet barv, oljnih pastelov, akvarelov, čopičev, ob predavanju sporočil naših angelskih vodnikov izriše na platno slika, kreacija, umetnina, kot nekakšen pečat ali bolje rečeno, odsev naše duše.

 

Res je, da je ta ritual individualen, ker je sama izkušnja posebna, drugačna, močna, a ker si  deliva vse že skoraj 40 let, mi je dopustila, da sem bil zraven.

 

Priznam, da sem sprva težko dihal, v pričakovanju vsega, meni zopet nekaj novega. A že sam vstop v tempelj odličnosti, kakor bi lahko rekel za Amaraio, je vse spremenil.

Prijetna energija naju je objela, napolnila z nekakšno čarobno mešanico sproščenosti, tako da sva v trenutku odložila vso breme tistega dne, hkrati pa naju je napolnila z radostjo, tudi radovednostjo .

A če sem mislil, da bom tokrat samo opazovalec, sem se seveda motil, ker je imela najina gostiteljica Vesna Neferamis, drugačne načrte.

 

“Tudi tvoja duša si želi tega in jaz ti to z veseljem podarim,” sem slišal še pod vtisom, pravkar končane Darjine umetnine, kreacije, ki mi je orosila oči in polnila srce, kakor da bi bila moja.

 

Priznam, da mi je morala kar 2x reči, preden sem sploh dojel, pomen njenih besed.

 

Uh, šele sedaj mi je postalo šele vroče in skozi misel je steklo le … dovoli, spusti, sprejmi …

 

Kmalu sem zaslišal šelestenje papirja in nežne nanose barv, hkrati pa tudi razlago, kaj nastaja:

“… moja roka riše nekaj, kar bi lahko bila školjka ali krila in ker se je barva razlila, je kot da bi se duša prebudila iz spanja … “

 

Ker sem se prej vseeno malo pozanimal in prebral zapis, kaj vsaj okvirno pričakovati, sem vedel, da bodo prihajale informacije, ki so tisti trenutek najprimernejše in ki jih moram slišati, a da bom slišal prav to, pač ne.

 

“Pomembno je, da v svojem življenju ne iščeš popolnosti. Izklopi ta program in si dovoli dovršenost skozi navidezne nedokončane trenutke, da zmanjšaš svojo kritičnost do sebe.

Kajti, ko smo vodeni iz izvora, kadar naša duša opravlja z našimi momenti, potem tega ne moremo nikoli zares popravljati!“

 

Nisem mogel gledati ali vsaj opazovati, kako se slika riše oz. ustvarja, kakšne barve, svinčniki, čopiči se uporabljajo, ker je bil takšen dogovor.

Tako sedim v tišini, oči imam zaprte, odpiram srce, nič ne sprašujem, hkrati pa začutim srečo, nekakšno veličino, popolnost tega trenutka, nato pa zaslišim, da ima slika nekakšno dinamiko, saj je leva stran bolj angelska, desna bolj dovršena in tudi linije so bolj mehke in plesoče.

 

A ob tem je prišlo tudi sporočilo:” Zate je pomembno, da tudi ti skozi življenje plešeš in da ničesar ne določaš prestrogo. Bodi raje sprememba.“

 

Tega pa se še preveč dobro zavedam, ker sem pač tako naučen in sem res prestrog, predvsem do sebe, začnem razmišljati, potem pa me iz mojih misli, kaj kmalu predramijo besede umetnice, da je še zadnjič pregledala sliko preden se bo posušila in če lahko na hitro povzame, v bistvu izgleda umetnina, kot en kos nakita, kar mi je nekoč pripadlo.

 

“Vse linije so sinhrone, toda če pogledaš podrobno, so znotraj tega majhne napake. Ti si bil naučen, da vedno iščeš neko popolnost. In točno to, kar ti da prvi občutek, ko gledaš tale dragulj je popolnost. Ti pa ne glej v detajle, tvoja naloga je, da poiščeš izvor te mehkobe, linij, tega plesa, te pretočnosti in da najdeš zopet stik z Robertom, ki se rojeva in je malo drugačen od Roberta, ki ga poznaš. Saj le-ta ni tako strog in je bolj popustljiv … “

 

Priznam, da se danes res bolje razumem z Robertom 5.7., kot leto poprej, a lani tega še nisem čisto dobro razumel.

A ko vsak večer, preden se uležem v posteljo pogledam v sliko, ki krasi najino spalnico, se spomnim še zadnjih besed, ki sem jih slišal ob predaji te izjemne božanske izvorne kreacije:

 

“Ko vidiš to kreacijo, se nikoli več ne rabiš počutiti majhnega! To ni slika za enega smrtnika, to je kraljevska slika. To je slika, ki je ustvarjena skozi izvor zate. Ta slika briše tvoj program, jaz sem majhen, ne vreden, jaz si ne zaslužim!”

 

Preden se potopim v sanje, no, bom raje rekel, preden zaspim, se vsak večer zahvalim in skoraj vedno najdem vsaj deset razlogov zahvale za ta dan.

Vedno sem hvaležen svoji družini, pa angelčkom, ki me čuvajo, soncu, ki me greje in tudi vsem tem čudovitim ljudem, ki mi pridejo naproti, tako kot sta Vesna in Daniel.

No, pa tudi duši, ker ima sedaj izkušnje, te pa so najbolj dragocene.