“Ne trudi se biti nekdo drug, bodi to, kar v resnici si. Popolno utelesi in prepoznaj, kdo si in to bodi. To te bo osvobodilo!” sem med drugim zapisal v knjigi Varuh Civilizacije, ki je ravno te dni, 2 leti nazaj prišla iz tiska ali lepše rečeno ugledala luč sveta.

Stavek, ki je že kot nekakšno oguljeno frazo ponavljamo od nekdaj, kar vsi po vrsti in tudi v kakšni pesmi jo najdemo npr. »Ne bodi kot drugi« od Ditke.

Pravzaprav pa večkrat tega ne znamo narediti.

V iskanju tega in tudi veliko drugih odgovorov na vprašanja, ki se mi vrtijo po glavi, se najraje zatečem v naravo, gozd, hrib, ob kakšno reko ali še bolje slap, a tokrat se mi je pogled zaustavil na našem grmovju, mislim živi meji, ki je nasajena okoli hiše.

Skozi misli mi spolzi, oh ti moja Tisa, zakaj postala si tako velika, da moram te rezat spet. In namesto, da bi se kot ponavadi ukvarjal s tem, le zakaj smo se obdali z njo okoli in okoli, kot na … pa saj veste kje, me spreleti, pa poskusi tudi ti delovati isto.

Tako da zunanji dogodki čim manj vplivajo na naše notranjo stanje in ko pridejo težke situacije, bodi kot Tisa, zunaj prožen in prilagodljiv, znotraj čvrst in neomajen.

Hkrati pa je prepoznaj in vključi vse svoje osebnosti v celoto, tudi tiste, ki ti morda niso všeč. In ko se zaveš svoje notranje moči, boš varen pred vsemi pastmi.

A ljudje nismo vedno pripravljeni na spremembe, prehode, če hočete tudi iniciacije, a le te se zgodijo kar same, neglede na to ali smo pripravljeni ali ne.

In takrat se lahko pojavi strah, tesnoba, tudi zmeda, a bolje se je takrat nasmehniti in ceniti to izkušnjo.

Ko se utrujen od rezanja in pospravljana žive meje za trenutek usedem, opazim, da je bila ob meni oz. ne meni ves ta čas pikapolonica.

Nasmehnem se, ker noče in noče odleteti. Tako sedi, leze gor in dol. Jaz pa čakam in si mislim, mogoče pa mi hoče nekaj sporočiti.

“Prepoznaj sebe. Prepoznaj drugo osebo. Ko govorim o prepoznavanju, govorim o tem, da vidiš drugo osebo, takšna kot je in ne takšno, kot bi ti rad, da bi bila. Prepoznaj v ljudeh to, kar so in ne išči tega, česar v njih ni!” je še ena misel zapisana v knjigi, kot opomnik, da so odnosi ključ vsega v našem življenju.

Ker pa se pikapolonica ni in ni hotela posloviti, mene pa je čakalo še kar veliko dela, sem jo hotel nežno spustiti na travo. Sprva je le prišla na moj prst, a trava ji ni preveč dišala, tako sem raje poskusil z cvetlico, kar pa je na koncu sprejela. Še zadnjič jo pogledam, se nasmehnem sreči, ki me je ravno objela, nato pa me spreleti.

Najprej je tvoja luč, ki sveti v življenje!

Najprej si ti!

Živi sebe!

Živi sebe, hkrati pa dovoli, da vsak človek živi sebe!